Da je pravičen pravnik in mož, poln skrivnosti, že vemo, da zna tudi vreščati, gol golcat, kakršnega je bog ustvaril, izvemo zdaj. Kot protipol in novost se v zgodbo prebije obrtnik, v zametku gangster. Bridget obljubi stanovanjski prizidek in za spodbuden začetek v zid izvrta luknjo, toda nesrečna odprtina se ne zarase niti se ne zgodi kaj drugega. Jasno vsak tozadevno kanček prekaljen bralec vnaprej predvidi posledice, kajti naivna naročnica za gradnjo plača predujem. Izkušnje Bridget niso disciplinirale, zato je smeh zagotovljen. Daleč je od puritanizma, ko bi se čutila dolžno preurediti svet; v zameno nekajkrat s presežkom improvizacije dokaže svojo strumnost. Na snemanju v živo se v vlogi reporterke prvič skobaca na konja. Če bi se, kar se tiče razgledanosti, smela obtesati, pa ji socialnega čuta ne primanjkuje. Prav rahločutnost jo navede, da izumi Častni kodeks zmenkarij za samske državljane. Tudi toplino oddaja v kilovatih in močno ti zlezejo v srce njene božične voščilnice. (Beročim plonkanje dovoljeno, na lastno odgovornost.) Prvi dnevnik je bil isker in vročičen. Pri drugem akterkina izvajanja vnašajo zabavo takoj na začetku, nato se tok domislic razredči, šaljivost se ujame v nekaj klišejev. Najmanj posrečeno so všiti odlomki o nesreči princese Di, ki se časovno stikajo z Bridgetino – naj izdam – vrnitvijo iz zapora. Za komičnost zna Fieldingova pritisniti na več gumbov. Bistveno prispeva k njej besednjak sam, ki je sočna mešanica različic. Pa to, da Bridgetinim povzdignjenim hrepenenjem, zanosnim odločitvam o preseganju danega in prisegam o izboljšavah, z nezadržnim obratom vsakič sledi kolaps. Udarni val, ki razgiba pripoved, ko po malem omahuje, je preračunan na njene počitnice po Tajski. Bridget je s svojimi slabostmi predolgo snubila usodo. Temne sile se maščujejo njeni prostodušnosti. No, a saj se v direndaju od nekdaj dobro znajde, in četudi se vražji zaplet stopnjuje v kaos, Jonesova ne klone. Domnevam, da Bridgetina priljubljenost z njenim drugim nastopom ne bo upadla. Včasih, kadar skozi njena usta spregovori samozaverovanost Otočanov, je sicer pokora. Včasih pa je obliž, kajti v svetu, ki je v naših časih za človeška občutja kdaj preveč kvadratast, je njena večstranska bujnost simpatična – kadar ravno ne prekipi čez robove.
admin
