Te dni je središče gradbeniške stroke. Na sejmu gradbeništva je na ogled in otip postavljeno vse, kar je novega na tem področju, od neverjetno zmogljivih strojev, materialov in pripomočkov, pa do opreme in projektov. Od blišča novega in sodobnega človeku kar jemlje vid in kdor se nekaj časa sprehaja po sejmu, dobi občutek, da pri nas živimo v raju – vse je lepo, urejeno (več o brežinah), obnovljeno, energetsko varčno, trdno in varno, kot da je narejeno za dolga stoletja.

Morda so tudi ljudi pred stoletjem obhajali podobni občutki, ko so občudovali na novo zgrajeno šolo, ki se je bleščala na vzpetini nad mestnim središčem, in so bili prepričani, da bo veličastna in trdna zgradba kos nekaj prihodnjim stoletjem. Pa so jo prav te dni, dobrih sto let po zgraditvi, morali zapreti, ker je postala nevarna. Oslabelo ostrešje grozi, da se bo zrušilo na slabotne lesene strope in ker ti niso z ničimer utrjeni in ker zidovi med sabo niso povezani, se lahko zgodi, da se šola preprosto sesuje. Tako hitro torej mine blišč, ki je sprva obetal stoletja slave. O tem, da smo še daleč od najboljšega in da bo tudi to, kar nam sedaj ponujajo kot nekaj najnovejšega in neprekosljivega, že jutri preseženo s čim še novejšim, še bolj neprekosljivim.